[ Pobierz całość w formacie PDF ]
tistemu, ki je zaklad razodel, zato ker ni gospodarja, ki
bi oãitno dokazal svoje pismo.
Nad vse mere in misli je bil siromak vesel ob toliki
sreãi. Bogatej0 i je bil nego tedaj, ko je spoznal grabeÏa
pajka. Zato se je napotil naravnost do njega.
,Nikar niã ne zameri, je rekel.
,Pa kaj bi zameril? Pa kaj bi oãital? ga je tolaÏil grabeÏ.
,Zdaj 0 ele bova delala kupãije!
,Jih bova!
137
TROJE POVESTI
BESeDA
Pa sta jih res neutegoma zaãela delati. Na tak preãu-
den naãin, da siromak zakladnik sam ni vedel, ãe ima v
roki zlató ali orehovo listje. Komaj se je dobro devetkrat
prespal, mu je rubeÏnikova palica udarila na hi0 na vra-
ta.
,Komu sem dolÏan, komu da nisem po0 teno plaãal,
jaz, ki imam vreão cekinov? se je zaãudil siromak
zakladnik.
,Kje pa ima0 tisto vreão? PokaÏi tisto vreão, se mu je
smejal rubeÏnik.
In tedaj je siromak zakladnik nenadoma spoznal, da
ni le vreãa prazna do dna, temveã da tudi nima ne goz-
da veã, ne polja, ne senoÏeti, ne strehe. Edino, kar mu je
od vsega bogastva ostalo, je bila popotna palica. Tisto je
vzel in je 0 el po svetu; vsi njegovi so 0 li za njim. Ker tako
mu je bilo sojeno od zaãetka.«
Taka je bila ciganova zgodba. Gostje Elijevi so se
spogledali in niso razumeli ciganovega norãevanja.
»Kaj je rekel, kako je povedal?«
Vino je bilo v glavi, misli niso 0 le daleã, zaspale so ob
poti.
Bistra pa je bila Elijeva pamet; stopil je k ciganu in ga
je vpra0 al s takim glasom, kakor da bi mu z biãem 0 vrk-
nil v obraz:
»Cigan, ali ne ve0 drugaãnih povesti? âe jih ne ve0 , ti
bom jaz povedal tako, da te bo 0 e v grobu treslo!«
138
TROJE POVESTI
BESeDA
Cigan pa se mu je zasmejal v obraz tako veselo, kakor
da je bil sli0 al soãno kvanto.
»Oj, krãmar Elija, zakaj pa me gleda0 s temi hudimi
oãmi? Saj niti boÏjaka nimam v suknji in zemlje 0 e toli-
ko ne, da bi jo z dlanjo pokril. In ãemu si se tako raz-
srdil? Glej jih ob Ïupnikovi pridigi so spali, pa bi ne
ob ciganovi? Nikar se ne boj, krãmar Elija: kakor je so-
jeno, je sojeno.«
Krãmar se je ozrl po svojih gostih in zvedrilo se mu je
lice. Nekateri so kriãali ter se prepirali, ko sami niso
vedeli ãemu; drugi so podremavali, Potnik pa je bil glavo
poloÏil na mizo in je smrãal.
Elija je podvil svetilko.
»Polnoã bo, ljudje boÏji!«
Cigan je stopil k Potniku in ga je stresel za roko.
»Hej, oãe, vzdignimo se, vzdignimo!«
Z zaspanim oãesom se je ozrl Potnik na cigana.
»Ali da bi se vzdignili?«
»âas je,« se je smejal cigan in se ga je oklenil pod paz-
duho.
»Tak pa udarimo, tak le po njem,« je vzkliknil Potnik
in je zamahnil s pestjo.
Krãmar je osupnil in strah mu je zahladil v lica.
»Moãno vino toãi0 , krãmar, premoãno,« se je zasme-
jal cigan in zmerom glasneje se je smejal.
139
TROJE POVESTI
BESeDA
»Stavim, da se mu je sanjalo o kralju MatjaÏu in o voj-
ski njegovi. Ampak, oãe, kralj MatjaÏ se je zmotil, ali pa
so ga nalagali; zakaj 0 e zmerom letajo nad goro ãrne
vrane in daleã je 0 e vojske ãas.«
Potnik se je vzdramil, pogledal je vse po vrsti in je
spoznal obraze.
»Niã se mi ni sanjalo,« je rekel. »Ampak ti, Ïid, si za
devetdeset tistih Ïidov, ki so Kristusa kriÏali; toliko sem
preudaril v sanjah!«
Poãasi in trudoma je 0 el do duri, cigan pa je 0 el za
njim. Pred rezkim hladom, ki mu je bu0 il v lica, bi bil
Potnik omahnil, ali cigan ga je drÏal krepko.
»Pa vendarle se mi je nekaj sanjalo,« je modroval Pot-
nik, napol sebi, napol ciganu.
»Sanjalo se mi je, da sem ti0 ãal v pesti silno gorjaão.
Îe sem bil skoraj zamahnil, pa si me stresel za ramo in
si me vzdramil! Kdo pa si, da ima0 tako pravico?«
Cigan ga je vodil pod pazduho in je odgovarjal poh-
levno.
»Popotnik sem, ubog popotnik, ki poãiva pod tvojo
streho. Ne goni me od praga in ne odreci mi postelje; jaz
ne jemljem obresti, temveã jih dajem.«
»Nikomur 0 e nisem kratil stelje in strehe, tudi nisem
jemal obresti za vbogajme,« je rekel Potnik.
»Bog daj, da bi ti nekoã tako vraãevali, kakor daje0 ,«
mu je odgovoril cigan.
140
TROJE POVESTI
BESeDA
Stopala sta poãasi v klanec; Potnik je pokimaval z gla-
vo in se je pogovarjal sam s seboj.
»Pa vendarle se mi zdi, da so bile praviãne tiste sanje.
Zbrali smo se in smo rekli: Kaj bomo ãakali, da nam iz-
pije védomec 0 e to zadnjo kapljo krvi? Mahnimo! In
nekdo izmed nas je ukazal: Vzdignimo se, ãas je! Pa sem
zgrabil za to gorjaão o, da nisem udaril!«
Cigan ga je prijazno tolaÏil.
»Blede se ti, oãe, zato, ker si pijan. Faranom osojni0 -
kim se le v spanju in v pijanosti prikaÏejo sveti trije kra-
lji: mo0 tvó, pravica in MatjaÏ. Tisti, ki je rekel, da je ãas,
se je grdo zlagal; zasmehoval te je, ker je videl, da si vin-
ski in da bi 0 e te lahke gorjaãe ne vzdignil veã.«
Paã je sli0 al Potnikov njegove besede, ali 0 le so mimo
u0 es, kakor gre veter: govorile so, rekle pa niso niã.
Nenadoma je zgrabil cigana pod komolcem.
[ Pobierz całość w formacie PDF ]